Prve jaslice sv. Frančiška

Greccio je postal novi Betlehem.

Kako je sveti Frančišek Asiški obhajal Jezusovo rojstvo v Grecciu
Frančišek je stalno premišljeval o Gospodovih besedah in nikoli pozabil njegovih del. Posebej se mu je globoko vtisnila v spomin ponižnost učlovečenja in ljubezen trpljenja, tako da je težko mislil na kaj drugega.
Ob tem je vredno trajnega spomina in pobožnega obhajanje tega, kar je svetnik naredil tri leta pred svojo smrtjo v Grecciu, na božični dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. V tistem kraju je bil namreč dobro znan človek z imenom Janez, ki je bil blaženemu Frančišku zelo drag. Kljub temu da je bil plemiškega rodu in zelo čaščen v svojem kraju, je bolj cenil plemenitost duha kot mesa. Približno dva tedna pred praznikom Jezusovega rojstva ga je blaženi Frančišek, kot je to pogosto delal, poklical k sebi in mu rekel:
»Če želiš, da v Grecciu obhajamo Jezusovo rojstvo, pojdi pred mano in pripravi, kar ti rečem: rad bi predstavil betlehemsko Dete in na nek način bi rad s telesnimi očmi videl težave, v katerih se je novorojeni znašel zaradi pomanjkanja potrebnih stvari, kako je bil položen v jasli in kako je ležal v senu med volom in oslom.«

Brž ko ga je zvesti in pobožni prijatelj slišal, se je odpravil, da bi na želenem kraju pripravil vse potrebno po opisu svetnika.
In prišel je dan veselja, čas radosti! Na ta kraj so za to priložnost povabili mnogo bratov iz različnih koncev. Iz siromašnih hiš tega okraja so praznično prihajali možje in žene in nosili, vsak po svoji zmožnosti, sveče in bakle, da bi razsvetlili to noč, v kateri se je na nebu prižgala čudovita zvezda, ki je razsvetlila vse dneve in čase. Na koncu je prišel Frančišek in videl, da je vse pripravljeno po njegovem naročilu in je žarel od veselja. Pripravili so jasli, položili seno in pripeljali vola in osla. Ta ganljivi prizor odseva evangeljsko preprostost, slavi uboštvo in priporoča ponižnost. Greccio je postal novi Betlehem.

Ta noč je bila jasna kot beli dan. Ugajala je ljudem in živalim. Ljudje so hiteli in pred novo skrivnostjo jih je navdalo veselje, ki ga niso začutili še nikoli prej. Iz gozda so prihajali glasovi in od veličastnih skal so odmevali praznični kori. Bratje so prepevali izbrane hvalnice Gospodu in zdi se, da je vsa noč vriskala od veselja.

Frančišek se je pred jaslicami zamaknil v pobožnost, poln vzdihov se njegov duh trese od skrušenosti in od neizrekljivega veselja. Ko je duhovnik slovesno obhajal evharistijo nad jaslicami, je sam prvič začutil neznano tolažbo.
Frančišek se je oblekel v diakonska oblačila in z zvonkim glasom zapel sveti evangelij. Njegov močan, mil, čist in zvonek glas je vse zamaknil v nebeške želje. Potem je spregovoril ljudstvu in s sladkimi besedami zaprosil novorojenega ubogega kralja in majhno betlehemsko mesto. Pogosto, kadar je – razvnet z Božjo ljubeznijo – hotel imenovati Jezusa Kristusa, ga je imenoval »Dete iz Betlehema«. Ime »Betlehem« je izgovarjal, kot da bi imel usta polna glasu in še bolj nežne ljubezni; in slišal se je glas kot beketanje ovce. Vsakokrat ko je izrekel »Dete iz Betlehema« ali »Jezus«, je jezik prišel na ustnice, kot da bi okušal in zadržal vso sladkost teh besede.

V obilni meri se razodevajo darovi Vsemogočnega in eden izmed prisotnih, vrli mož (Janez), je imel čudežno videnje. Zdelo se mu je, da vidi otroka, ki kot mrtev leži v jaslih, Frančišek pa se mu je približal in ga zbudil iz tega globokega spanja. To videnje še zdaleč ni bilo neprimerno, saj je bil deček Jezus v srcih mnogih pozabljen, pa je bil po delovanju njegove lastne milosti po svojem svetem služabniku Frančišku obujen in vtisnjen v dejaven spomin.
Po tem slovesnem bedenju so se vrnili na svoje domove, polni neizrekljivega veselja.

Seno, ki je bilo položeno v jasli, so shranili, da bi po njem usmiljeni Gospod ozdravil mule in druge živali. Zgodilo se je namreč, da so v tem kraju mule in druge živali zbolele zaradi različnih bolezni. Ko pa so jedle to seno, so ozdravele. Tudi nekaterim ženam, ki so imele težek in boleč porod, so dali pod hrbet nekaj tistega sena in so srečno rodile. Na enak način so ozdraveli mnogi možje in žene.

Danes je ta kraj posvečen. Nad jaslimi so zgradili oltar in cerkev posvetili sv. Frančišku, da bi na istem mestu, kjer so nekoč živali jedle seno, sedaj ljudje jedli hrano za dušo in posvečenje telesa, nedolžnega in brezmadežnega telesa našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki se je z neskončno ljubeznijo daroval za nas. On z Očetom in Svetim Duhom živi in večno kraljuje v slavi na vekov veke. Amen (1 Cel 84–87).