Bogkov kot
Kotne jaslice posvečujejo dom in družino.
Iz mestnih središč in cerkva so se jaslice v začetku 19. stoletja širile na podeželje. Postavili so jih na sveti večer in so stale do svečnice. Kmečke jaslice so postavljali navadno na trikotno polico »v Bogkovem kotu«, ki je bil osrednji prostor domače hiše, tako so delile prostor z razpelom in svetimi podobami, okrašenimi z zelenjem. Najbolj pristni in morda najgloblji spomini slovenskega človeka na božične praznike se vračajo ob postavljanju jaslic v tistem znanem
Bogkovem kotu domače hiše.
Jaslice v Bogkovem kotu, pod križem, ob katerem so visele svete podobe s pomembnim prtičem okrog njih, so bile od svetega večera pa vse do svečnice družinski oltar. Pred njimi se je družina zbirala v molitvi, v pesmi in v medsebojnih pogovorih, ki so jo povezovali v eno srce in v eno dušo. Pred jaslicami v Bogkovem kotu se ni preklinjalo, ne opravljalo, človek ob pogledu na novorojenega Odrešenika ni mogel zadrževati v sebi zamere, sovraštva in privoščljivosti. Kotne jaslice so posvečevale dom in družino
Narodne jaslice Maksa Gasparija, 1919
Kmalu po prvi svetovni vojni (1919), ko je vladalo navdušenje nad novo državo SHS, je Maksim Gaspari začel razmišljati tudi o jaslicah, poistovetenimi z narodnim izročilom in izdal svoje »Narodne jaslice«. O njih pravi Niko Kuret: Gaspari je resda postavil jaslice v slovensko okolje: pastirčki so naši, očanci, dečle in mamice tudi, toda trije kralji so očitno »politično« izbrani: eden je Slovenec (v kožuhu s tulipani), drugi Hrvat (konja mu vodi »paž« v hrvaški noši), tretji pa Srb ali Bosanec (paža je umetnik oblekel v bosansko nošo), sicer pa stopa za njima mlad praporščak v srbski noši z zastavo in napisom »SHS« (!) na njej. No, Gaspari je mirne duše dodal še nekaj grajske gospode v bidermajerski noši s kočijo, Betlehem pa čudno spominja na Višnjo goro!
Gasparijevi pastirji so živi slovenski ljudje: eden hiti s culo v roki, s sekiro na rami in s pipo v ustih, poleg pa ima pastirja, ki je odlomil palico v gozdu in navdušen kaže pastirjem pot v Betlehem; starejši pastir si je culo nataknil na popotno palico in rahlo upognjen stopa po peščeni poti; muzikant je veselo nategnil harmoniko, čez ramo pa mu visi torba, ki jo bo stresel pred jaslice; očanec v kožuhu je snel polhovko, si obesil palico na roko, med sklenjenimi dlanmi pa mu polze jagode rožnega venca; pastir srednjih let trobi na rog, v desnici pa ima leščerbo. Pastirice so naložile dobrot v cekarje in košare, da jih ponesejo Sveti Družini. Starejša, že vsa upognjena pod težo let, se opira na močno palico, v desni pa ima košaro in dežnik; mlajša pa previdno nosi zvrhan pladenj jajc.
Maksim Gaspari je narisal 69 likov in hlevček ter priložil še načrt postavitve in opis. Med figurami najdemo tudi Prešerna, ki se sprehaja z Julijo ter malega Gasparija.
Po izvirniku Narodnih jaslic Maksa Gasparija je avtor replike Robert Kužnik.
