Usoda msgr. Ljuba Marca in jaslice iz zapora
Jaslice iz zapora, ki jih hrani Muzej jaslic na Brezjah, je izdelal msgr. Ljubo Marc. Marc se je rodil 1. novembra 1920 v Ljubljani. Kasneje se je z družino preselil v Ajdovščino, kjer sta se staršema Albertu in Frančiški rodila še sinova Franc in Danilo. Leta 1931 je začel obiskovati malo semenišče v Ajdovščini. »
To so bila leta vzpona fašizma, pred katerim je žal klonila tudi italijanska Cerkev in v svojih šolah enako strogo preganjala tudi zasebno rabo slovenščine, profesorji pa so z redkimi izjemami simpatizirali z italijanskim nacionalizmom.« (Marc 2010, 5) Maturiral je leta 1941 in potem nadaljeval študij bogoslovja v Gorici. Duhovniško posvečenje je prejel 3. junija 1944. S službo kaplana je nastopil v Cerknem, kjer je ostal do 23. avgusta 1945. Potem se je odpravil na študij cerkvene zgodovine na Gregoriani v Rimu, a mu jugoslovanske oblasti leta 1947 niso dovolile nadaljevati študija. Po vrnitvi v Jugoslavijo je ostal leto dni doma, maja 1948 pa so ga poslali za župnijskega upravitelja v Drežnico.
Leta 1949 je bilo ustanovljeno prvo stanovsko društvo duhovnikov v Jugoslaviji Cirilmetodovsko društvo. Cilj ustanovitve je bil nadzor nad delovanjem duhovnikov in Cerkve ter zmanjšati vpliv škofov in Vatikana na delo duhovnikov. Veliko duhovnikov je nasprotovalo vključitvi v društvo, mnogo jih je vanj vstopilo neprostovoljno. »
Cerkev je bila pod stalnim nadzorom Udbe in Verske komisije. Pridobivali so tako imenovano napredno duhovščino. Ustanovitelji CMD so bili samo na videz duhovniki, člani OF, dejansko je za tem stala Udba in celo pošiljala vabila za sestanke. Člani CMD so imeli velike prednosti in privilegije. Številni so postali člani pod prisilo, predvsem starejši pa, ker drugače ne bi mogli preživeti.« (Pečar 2017, 423) Tudi Ljubo Marc se je moral včlaniti v društvo. Na enem izmed društvenih zborovanj je leta 1951 javno nasprotoval preganjanju vere, natančneje ukinitvi omejevanj verouka. Jugoslovanske oblasti so ga kot povračilni ukrep jeseni aretirali zaradi obtožb vohunjenja. Od 4. oktobra 1951 do 17. januarja 1958 je bil zaprt v Ljubljani, na Igu in v Škofji Loki. »
V srcu sem obujal spomine na božične praznike doma in po župnijah. Veliko sem molil, ker sem zdaj bolj kakor kdaj koli prej mislil na besede, ki sem jih slišal od sestre gospoda Klinkona; da je šele v ječi spoznal, kaj pomeni Oče naš.« (Marc 1994, 156) V času bivanja v zaporu je naskrivaj iz škatle za čevlje izdelal jaslice. »
Bližali so se božični 
prazniki in toplo nam je postajalo pri srcu. Majhna skupina smo bili, zato je bila beseda bolj živa in pristna. V takem razpoloženju smo se spomnili, da so tu notri nekateri sobratje pred časom prepisovali iz župnijskih matičnih knjig za državne matične urade. Začeli smo stikati okrog in nenadoma sem zagledal v kotu na polici stekleničko. Je črnilo ali ni? Je že suho, posodica prazna? Nekaj kapljic je še bilo na dnu. Primešal sem malo vode in stresel stekleničko, da je voda počrnela. Gostiša mi je ponudil zobotrebec, p. Lederhas pa dal papir od ovojev neke revije. Narisal sem sv. Družino z oslekom in volekom, pastirčka in rajajoče angelce. Z rezilcem iz okovice za čevlje sem risbo izrezal in za sveti večer smo imeli v škatli za kruh jaslice. Po končani pobožnosti smo škatlo obrnili, da se je božična skrivnost skrila pred strogimi pogledi paznikov.« (Marc 1994, 177–178) Pred jaslicami so molili tudi na silvestrski večer, a so na koncu pozabili obrniti škatlo, zato so pazniki zjutraj našli njihove jaslice in jih zaplenili. Kasneje je izdelal kopijo jaslic iz muzeja, ki jih je podaril p. Leopoldu Grčarju, ki jih je postavil v Muzej jaslic na Brezjah, kjer si jih danes lahko ogledate v prvi sobi. Zato, da bi jaslice ohranile svojo podobo, jih je Ljubo Marc shranil v stekleno ohišje, dno pa je napolnil z mahom.
Po izpustitvi iz zapora so ga poslali za župnijskega upravitelja v Godovič. Od tam je leta 1965 odšel na Planino pri Ajdovščini in nazadnje leta 1975 v Bilje. Po vrnitvi na prostost je veliko časa namenil pisanju. Pisal je članke v revijah in časopisih: Cerkev v sedanjem času, Mladika, Katehetski zbornik in Katoliški glas. Njegovo najbolj odmevno delo je bila avtobiografija Črepinje: spominjanje primorskega duhovnika 1940–1958. V delu se je spominjal začetkov študija kot bogoslovec, vojne, življenja v Rimu in ječe. Umrl je 23. avgusta 2010 v Šempetru pri Gorici.
Viri:
Marc, Ljubo. 1994. Črepinje: spominjanje primorskega duhovnika 1940–1958. Celje- Gorica: Mohorjeva družba.
Pečar, Tamara Griesser. »Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov LRS in ''ljudska oblast'' med najhujšo represijo«, V: Bogoslovni vestnik. 77/2 (2017).
Marc, Leon. »In memoriam Ljubo Marc«, V: Novi glasi. 15/31 (2010).
Slovenska biografija.
