Gibljive jaslice je Niko Kuret definiral z besedami: »
V gibljivih ali mehanskih jaslicah se figure kakorkoli premikajo, gibljejo s pomočjo mehanizma, ki ga poganjajo uteži, voda, vzmet, v najnovejši dobi motorček – ali pa kratko malo človeška roka.« Gibanje figur je mehansko določeno in stalno, ni ga mogoče spreminjati.
Človeška želja, da bi sicer neživim podobam dal življenje, sega že vsaj v antiko. Prvi mehanizirani jaslični prizori so verjetno povezani z razvojem mehanskih ur. Največkrat so v urnem mehanizmu prikazali sprevod treh kraljev, ki se je pomikal mimo nepremične svete družine. Takšne ure stojijo npr. v Strasbourgu, Reimsu, Bologni in drugod.
Eden izmed najbolj dragocenih primerkov mehanskih jaslic so jaslice urarja Hansa Schlottheima iz leta 1588, ki jih je izdelal za saškega kneza Kristjana I. Ta je na Saškem sicer uveljavil kalvinizem, ki je sčasoma prevladal nad luteransko smerjo. Ta novi cerkveni red je uveljavil po vsej deželi. Po njegovi smrti je prišlo do preobrata in Kristjan II. je z orožjem preganjal kalvinizem. Jaslice so bile pozlačene, njihovo gibanje pa je spremljala glasba.
Mehanskih jaslic so se posluževali tudi jezuiti, ki so imeli sicer osrednjo vlogo pri popularizaciji in razširitvi jaslic med širše ljudske množice. Prvo znano poročilo o tem izvira iz leta 1671. »
Namen, ki ga imajo mirujoče jaslice, ˝gibljive˝ jaslice ne morejo doseči. Mehanizem preveč priteza pozornost nase. Zato do intimnega doživljanja božične skrivnosti težko pride.« V Habsburški monarhiji se mehanske jaslice pojavijo v 18. stoletju. V dvorcu Hellbrunn v Salzburgu je bila tako poleg drugih prizorov postavljena tudi premikajoča se jaslična scena, ki so jo poganjali vodni curki. Karl Klaud (1855–1939) je ustvaril mogočno postavitev premikajočih se jaslic iz 300 figur. Jaslice stojijo v kraju Christkindl. Prikazujejo celotno odrešenjsko zgodovino od Adama in Eve, preko zgodb iz Stare zaveze, do jasli in obiska treh modrih, ki pomenijo začetek Nove zaveze.
Tudi na Slovenskem že zgodaj srečamo gibljive jaslice. Največkrat je šlo za preprost premik angela ali goloba. »
Naprava ni prav nič umetelna. Izrezani angel visi na nitki, ki je potegnjena skozi obroček ondi pritrjena. Kadar se vrata odpro, se angel spusti nad mizo. Ko vstopiš in odpreš, pride angel iz kota, kjer so jaslice, in te pozdravi.« Kasneje so se razvili tudi zahtevnejši mehanizmi, ki so jih največkrat poganjale uteži. O teh najstarejših primerih samogibov je Kuret zapisal: »Večina starih in zares zanimivih primerkov jasličnih samogibov je danes uničenih ali pa jih ni več mogoče obnoviti. Mnogokje je naš kmečki jasličar uporabil gonilno moč gorskega zraka. Lastnost gorskega zraka je, da se vzdiguje kvišku. Samogib na gori zraka to lastnost izrabljajo: lovijo ga na vetrnice, ki jih uhajajoči zrak odriva, da se začno vrteti.« Kasneje so posamezniki ustvarili tudi bolj zahtevne mehanske jaslice. Začeli so se gibati pastirji, drvar je sekal drevje, kovač koval, perice so prale oblačila, voda je stekla čez pokrajino, tako da je oživela celotna jaslična pokrajina.
